Živali so čuteča bitja
Državni zbor je letos marca končno sprejel spremembo Stvarnopravnega zakonika, da se živali opredeli kot čuteča živa bitja. “Živali so čuteča bitja. Če jih zanemarjamo, trpijo. Če jih udarimo, jih zaboli. Če z njimi lepo ravnamo, so nam hvaležne,” je pomen sprememb Stvarnopravnega zakonika argumentirala poslanka, ki je predlagala zgoraj omenjene spremembe.
Če pa bi vprašali lastnike, ali njihovi kosmatinčki kažejo in izražajo čustva, bi velika večina v isti sapi odgovorila: »Seveda, brez dvoma«. In znanost to dejstvo podpira. Danes vemo, da imajo psi v svojih možganih enake strukture, v katerih nastajajo čustva, kot jih najdemo pri ljudeh. Pri psih najdemo enake hormone in so izpostavljeni enakim kemijskim spremembam kot ljudje, ko se znajdejo v določenih čustvenih stanjih.
Kaj pa obseg čustev, doživljajo psi čustva v enakem obsegu kot ljudje? Za razumevanje tega vprašanja se moramo nasloniti na raziskave čustev pri ljudeh. Tudi vsi ljudje namreč ne doživljajo celotnega spektra čustev, ki je na voljo. Dejstvo je tudi, da se posamezna čustva pri ljudeh oziroma otrocih pojavljajo postopno v razvoju. Raziskave kažejo, da imajo dojenčki in mali otroci zelo omejen obseg čustev, ki pa se s časom razvija in otroci postanejo sposobni doživljati tudi bolj kompleksna čustvena stanja. Ti podatki so pomembni za razumevanje čustvenega življenja naših psov – raziskovalci so namreč ugotovili, da je obseg čustev pri psih ekvivalenten obsegu čustev, ki jih doživlja dve do dve leti in pol star otrok. Pri otrocih se najprej pojavijo osnovna čustva, kot so vzburjenje, ki se nato razvijejo v bolj splošna čustvena stanja zadovoljstva ali na drugi strani stiske, v naslednjih mesecih opazimo gnus, strah in jezo. Pri nekako šestih mesecih starosti opazimo veselje, temu pa sledita sramežljivost ali nezaupljivost. Čustvo »ljubezni« oziroma neke naklonjenosti se pri otrocih razvije šele pri devetih oz. desetih mesecih, medtem ko se kompleksna socialna čustva, kot so sram, ponos in krivda razvijejo šele po dopolnjenem tretjem letu starosti. Psi seveda prehajajo skozi svoja razvojna obdobja veliko hitreje kot ljudje in dosežejo svoj končni obseg čustev pri starosti od štiri do šest mesecev (odvisno od pasme). Če povzamemo vsa zgoraj zapisana dejstva, lahko rečemo, da pri psih najdemo celoten spekter osnovnih čustev, kot so veselje, strah, jeza, gnus in celo ljubezen, ne bomo pa našli bolj kompleksnih čustev, kot so sram, ponos in krivda.
Razumevanje in poznavanje teh dejstev je izrednega pomena, da se izognemo t.i. antropomorfizmu – počlovečevanju oz. prenašanje človeških lastnosti ali odnosov na druga bitja, tudi pse. Poskus razlage pasjega vedenja s človeške perspektive namreč lahko vodi k napačni interpretaciji tega, kar pes resnično občuti.
Nesporno je, da čustva pogojujejo vedenje živali. Nanj vplivajo fiziološki procesi v telesu, vključno z aktivnostjo živčnih prenašalcev in hormonov. Živčni prenašalci, kot sta serotonin in dopamin, prenašajo sporočila v obliki kemičnih informacij v možganih in telesu tako pri psih kot pri človeku, kot posledica tega procesa pa imata tako pes kot človek enake fiziološke odzive na čustvena stanja, kot so veselje, strah, vznemirjenje in bolečina. Serotonin močno vpliva na čustva in je odgovoren za uravnavanje razpoloženja, povečanje pozitivnih občutkov in inhibicijo agresivnega odziva. Dopamin pomaga pri usmeritvi pozornosti in povečanju občutkov zadovoljstva. Pomanjkanje serotonina in dopamina torej vodi v razdražljivost, omejen nadzor nad zunanjimi impulzi, povečano odzivnost, anksioznost in večjo občutljivost za bolečino.
Še nekaj je pomembno, ko razmišljamo o čustvih pri psih. In to je njihova sposobnost vonjanja – nos pri psih dominira nad njihovimi možgani. Dejstvo je, da je predel možganov, ki je namenjen vonju, pri psih 40- krat večji v primerjavi s človeškimi možgani. Pasji možgani so dobesedno zgrajeni okoli informacij, ki jih pes pridobi z vonjanjem, in ker je vonj tako zelo povezan s čustvi, to močno govori v prid temu, kako močno psi doživljajo čustva. Saj imate izkušnjo s tem, ko vam je določen vonj prebudil spomin? Ko pes ali človek vdihneta, molekule vonjav aktivirajo kemična sporočila, ki so prenesena neposredno v predel možganov, ki ga imenujemo amigdala, možganski čustveni center. Amigdala posreduje čustvene presoje v druge možganske strukture, ki začnejo primerjavo s spomini, shranjenimi v možganih, in ti se posredujejo naprej v možgansko skorjo. Čustveno primerni hormoni se nato sprostijo v telesu in vplivajo na razpoloženje. In ravno zato, ker je voh pri psih prevladujoč čut in ker je tako velik del možganov namenjen procesiranju vonja, je to močan dokaz, da čustva morda celo bolj ženejo pse kot pa ljudi.
Pri ljudeh je veliko raziskav, kako negativna čustva vplivajo na zdravje. In če izhajamo iz vsega zgoraj opisanega, lahko sklepamo, da se podobno dogaja tudi z živalmi.
Negativna čustva predstavljajo, tako pri ljudeh kot pri psih, stresno situacijo. Za stres pa je dobro raziskano, kako vpliva na zdravstveno stanje in kaj vse lahko povzroča. Za stres pri psih je znano, da lahko:
- povzroča težave s prebavnim sistemom – ko je kuža pod stresom, se povečano izločajo adrenalin in drugi stresni hormoni, ki vplivajo ne samo na možgane, temveč tudi na prebavni sistem, ki je zelo dobro oživčen; povečana aktivnost živčevja v prebavilih povzroča zakrčenost, prav tako pa stresni hormoni usmerjajo kri stran od prebavil, kar lahko vodi v drisko in/ali bruhanje, včasih takoj, lahko pa se ti znaki pojavijo celo do 48 ur po samem stresnem dogodku;
- vpliva na imunski sistem – stres negativno vpliva na imunski sistem, kar ima za posledico večjo in hitrejšo obolevnost psov; razlog je v tem, da stres in stresni hormoni zmanjšujejo nastanek belih krvničk, ki so zadolžene za razvoj protiteles in tako boj proti virusom in bakterijam;
- zmanjšuje ali povečuje tek – akutni stres zaradi izločanja stresnih hormonov zmanjšuje željo po hrani, kajti ti hormoni pripravijo telo na beg ali boj, vse druge funkcije, ki so pod okriljem parasimpatičnega živčnega sistema (med drugim tudi tek), pa so v teh situacijah okrnjene; po drugi strani pa ima dolgo trajajoči stres ravno obraten učinek in vodi v povečanje teka;
- povzroča neprimerno uriniranje – če kuža nenadoma začne urinirati v stanovanju, je to lahko znak prisotnosti stresa; v stresnih obdobjih namreč živali dobesedno pozabijo na priučeno hišno čistočo in se osredotočijo na to, kar jim povzroča stres;
- strah, ločitvena tesnoba in ostale oblike psihološkega stresa pri psih povzročajo različne težave s kožo…
Stres, ki ga povzročajo negativna čustva, kot sta strah in anksioznost, vplivata tudi na dolgoživost psov. Znanstveniki povedo, da bolj kot pes kaže strah in anksioznost pri stiku s tujci, krajša je njegova življenjska doba.
Raziskave pri kužkih torej pokažejo, da so pasji možgani presenetljivo podobni človeškim, predvsem kar se tiče čustev. Tako kot ljudje lahko tudi psi, ki trpijo za anksioznostjo ali depresijo, nehajo jesti ali se ne gibljejo dovolj ter na ta način škodujejo svojemu zdravju. Na žalost nam psi ne morejo povedati, kdaj se počutijo žalostne ali anksiozne, zato moramo znati prepoznati telesne simptome stiske, s katerimi nam povedo, da z njimi nekaj ni v redu.
Telesni in čustveni sistem sta močno povezana, tvorita dvosmerno ulico in medsebojno vplivata drug na drugega. Pogosto se zgodi, da je bolezen odgovor telesa na pomanjkanje izpolnitve njegovih osnovnih in vitalnih potreb, kot je npr. pomanjkanje hrane ali pa ljubezni in skrbi zanj. Poznano je namreč dejstvo pri ljudeh, da so posamezniki, ki so bili v otroštvu zlorabljeni, v poznejši dobi bolj dovzetni za razvoj bolezni, razlog pa je stres, ki je načel njihov imunski sistem v zgodnjem obdobju življenja. Vedenjski raziskovalci so opazili podobno sliko tudi pri psih, ki so bili prezgodaj odstavljeni od mame ločeni od legla. Ko so namreč primerjali dve skupini mladičkov nemških ovčarjev (v prvi skupini so bili kužki, ki so zapustili leglo pri sedmih tednih, v drugi pa pri dvanajstih tednih), so namreč ugotovili osupljive razlike. Kužki iz prve skupine so imeli več negativnih čustvenih težav, so hitreje zbolevali in umirali mlajši. Stres, ki ga doživijo ob odstavitvi od mame, je toliko večji, čim mlajši so. Nasilna in prezgodnja odstavitev ne povzroča le čustvenih težav psov, temveč ima za posledico tudi večjo verjetnost, da bodo ti psi bolj bolni v času svojega življenja.
Seveda pa lahko tudi sama bolezen spodbudi čustva, sploh v primeru, če ta traja predolgo, ali so kužki izpostavljeni večkratnim in neuspešnim poskusom zdravljenja. Kot posledica se pokaže stres in s tem povezana negativna čustva, ki nato povratno vplivajo na možnost ozdravitve.
Kako pa naša čustva vplivajo na pse? V nedavno objavljeni raziskavi so raziskovalci dokazali, da so kužki sposobni sinhronizirati nivo svojega stresa z nivojem stresa, ki ga doživlja njihov lastnik, in tako zrcaliti lastnikovo čustveno in duševno stanje, kar lahko slabo vpliva na njihovo zdravje. V raziskavi so v obdobju enega leta trajanja raziskave merili nivo stresnega hormona kortizola v dlakah in laseh, kar je dober pokazatelj dolgoročnih trendov ravni stresa. Rezultati raziskave so pokazali statistično značilne povezave med človeškim in pasjim nivojem kortizola celo leto, celo povečanja in upadanja nivoja kortizola so sovpadala.
Raziskava sicer ni definirala vzrokov stresa pri lastnikih, vendar je pokazala, da ne glede na izvor stresa, naše reakcije vplivajo na naše pse. Neredko tudi spregledamo, kako neupoštevanje duševnih življenj naših hišnih ljubljenčkov lahko negativno vpliva na njihovo dobro počutje in zdravje. Psi so čuteča bitja, ki lahko doživljajo tako pozitivna kot negativna čustva, slednja pa lahko slabo vplivajo na njihovo splošno dobro počutje in zdravje.
Vse zgoraj napisano je razlog, zakaj je tako zelo pomembno, da k zdravljenju pristopamo celostno. Bioresonančna diagnostika nam ponuja orodja, s katerimi prepoznamo ne samo energijska dogajanja na telesnem nivoju, pač pa tudi pomen čustvene komponente posameznega psa.
In če se zavedamo, kako pomemben je vpliv stresa in negativnih čustev na pojav bolezni ter tudi ali pa predvsem na zdravljenje, je edina logična posledica, da v procesu zdravljenja namenimo potrebno pozornost tudi tej problematiki. V moji praksi se tega lotim na več načinov. Prvi stik z bodočim pacientom je prek vprašalnika, ki ga lastnik izpolni pred prihodom na prvo obravnavo. Ko se prvič vidimo s psom, dobim naslednji sklop informacij, s podrobnejšim pogovorom in bioresonančnim testiranjem pa dobim še preostale potrebne informacije, ki mi pomagajo za končno oceno, kako pomemben del so stres in čustva v celotni sliki dogajanja pri posamezni živali.
In kako se lotimo obravnave psa, pri katerem zaznamo, da bi stres in čustva lahko pomembno vplivala na zdravljenje? Na različnih nivojih – nekaj doprinese že sama bioresonančna terapija s programi in ampulami, ki so namenjeni tej problematiki, nekaj pa seveda razreševanje telesne bolezni, ki je v posameznih primerih lahko vzrok za pojav negativnih čustvenih posledic. Pomemben del terapije, s katerimi delujemo neposredno na čustvenem nivoju, so Bachove cvetne esence. V nekaterih primerih se odločim tudi za uporabo kakovostnih CBD-pripravkov ali za druge dodatke, ki vsebujejo naravne snovi, ki na živali delujejo pomirjajoče, npr. čeladnica, baldrijan,…
Zelo pomemben del je tudi pogovor z lastnikom, v katerem se dotaknemo tudi dejstva, kako mi s svojimi težavami in stresom vplivamo na nivo stresa pri psu. Dobro vemo, da je kronični stres slab tako za nas kot za naše štirinožce, da poveča verjetnost za obolevnost in vpliva na kakovost življenja. In če se nismo pripravljeni ukvarjati s stresom, ki ga doživljamo, zaradi sebe, se bomo morda zaradi naših štirinožnih prijateljev. Pogosto pomaga tudi čas, ki si ga vzamemo, da smo stoodstotno prisotni v času in prostoru z našo živaljo, bodisi na sprehodu v naravi bodisi doma na kavču, ko se posvetimo le njej, jo masiramo z dolgimi nežnimi gibi in tako vzpostavljamo pomembno čustveno povezavo. To je pomembna terapija tako za naše pse kot tudi za nas.
Pomembna je tudi prava mera telesne in mentalne stimulacije, seveda skupaj s pravo mero počitka. Zavedati se moramo namreč dejstva, da je bila večina pasem psov vzrejena za takšno ali drugačno delo, v današnjem času pa je za veliko večino psov edina naloga, ki jo imajo, čakanje doma na lastnika, da se vrne z dela.
Stres tudi kužku lahko povzroča neprimerna in neprilagojena prehrana, o čemer smo pisali v prejšnjem prispevku.
Seveda je ob kakšnih koli telesnih znakih potreben obisk veterinarja, ki bo izključil najpogostejša telesna dogajanja in jih tudi primerno zdravil.
Za naše štirinožne prijatelje, ki svojo ljubezen nesebično delijo z nami, največ lahko storimo z zavedanjem dejstva, da so živali čuteča bitja, da negativna čustva in stres tudi njim lahko povzročajo telesne težave (seveda velja tudi v nasprotni smeri), in s tem, da celostno pristopamo k njihovi obravnavi in zdravljenju.
Vir: revija Kinolog, številka 7/8 2020
